Kinofobija: Mustang, Sonita, Odprto morje

14.-16. junij, 2016
Začetek: 20.00
Vstop prost oz. prostovoljni prispevki!

Od 14. do 16. junija vabjeni na ogled filmov, ki jih boste na komercialni televiziji težko zasledili!
MUSTANG opisuje zgodbo petih sester, ki živijo na severu Turčije. Režiserka je s filmov želela opozoriti na položaj sodobnih žensk v Turčiji. Biografski film SONITA govori o 18-letni Afganistanki, ki je pred leti prebežala iz domovine in se nastanila v Iranu. Zdaj živi za glasbo, piše pesmi, rada bi se uveljavila kot raperska ustvarjalka. Ampak kako naj se uveljavi v družbi, v kateri ženskam ni dovoljeno peti? Zadnji film, ODPRTO MORJE, pa prikazuje življenje dvanajstletega Samuelea, ki živi na otoku sredi morja. Hodi v šolo in strelja s svojo fračo. Rad se igra na kopnem, čeprav vse okoli njega diši po morju ter šepeta o možeh, ženah in otrocih, ki plujejo po njem, da bi dosegli obalo njegovega otoka. To ni običajen otok. Lampedusa je simbolna meja Evrope, ki jo že dve desetletji prečka na tisoče migrantov v iskanju svobode.



Torek, 14.6. ob 20h
MUSTANG 
Francija / Nemčija / Turčija / Katar, 2015, 94' , turščina
Podnapisi: slovenski
Režija: Deniz Gamze Ergüven
Distribucija: Demiurg

Zgodba
Začetek poletja v obmorski vasici na severu Turčije. Lale in njene štiri sestre se na poti iz šole zaigrajo s skupino fantov. Nedolžna igra v očeh vaških varuhov morale hitro preraste v spolni škandal. Babica in stric, osramočena skrbnika deklet, se namenita radoživim upornicam pristriči peruti; družinski dom postaja iz dneva v dan bolj podoben zaporu, šolsko delo zamenjajo učne ure iz gospodinjstva, začne se dogovarjanje porok. Toda v sestrah tli neustavljiva sla po svobodi in vsaka na svoj način se borijo proti omejitvam, ki jim jih nalaga družba.
Prvenec mlade turške režiserke Deniz Gamze Ergüven je navdihujoča zgodba o petih odraščajočih sestrah in njihovem uporu zoper patriarhalne družbene norme, ki vladajo na podeželju sodobne Turčije.

O avtorju
Deniz Gamze Ergüven (rojena leta 1978 v Ankari) je odraščala med Francijo, Turčijo in ZDA. V Johannesburgu je študirala književnost in zgodovino Afrike, nato pa je na pariški filmski šoli La Fémis vpisala še študij režije. Nase je opozorila že z diplomskim kratkim filmom Bir damla su, ki je bil prikazan na več mednarodnih festivalih in nagrajen v Locarnu. Mustang je njen celovečerni prvenec, svetovno premiero pa je doživel v sekciji Štirinajst dni režiserjev festivala v Cannesu.

Iz prve roke
»Zgodbe, ki se dogajajo v Turčiji, me še posebej zanimajo, ker je to področje, ki zares živahno brbota, vse se spreminja. Ni dolgo, odkar je dežela zanihala v bolj konservativno smer, a še vedno je čutiti zagon in energijo. Človek ima občutek, da je v središču nečesa, da se lahko kadar koli vse postavi na glavo, da gredo stvari lahko v katero koli smer. Turčija je tudi neverjetna zakladnica zgodb. /.../ Želela sem spregovoriti o tem, kaj pomeni biti dekle in ženska v sodobni Turčiji, kjer se o položaju žensk danes bolj kot kdaj prej javno razpravlja. /.../ Vse, kar je na kakršen koli način povezano z ženskostjo, je zreducirano na spolnost. Kot da bi imelo vse, kar naredi ženska ali mlado dekle, seksualen predznak. Poznam na primer zgodbe o ravnateljih, ki so v svojih šolah za fante in dekleta zgradili ločena stopnišča. Tako tudi povsem banalne stvari, kot je hoja po stopnicah, postanejo prepojene z erotiko. Ta primer lepo ponazori absurdnost takšne konservativnosti: vse je seksualizirano. Iz tega zraste podoba družbe, ki ženske reducira na stroje za rojevanje otrok, ki niso dobri za nič drugega kot za hišna opravila. Turčija je bila ena prvih držav, ki je ženskam že v 30. letih preteklega stoletja dala volilno pravico, zdaj pa se moramo boriti, da bi obdržale osnovne pravice, kot je pravica do splava. /.../ Film vidim kot pravljico z mitološkimi motivi, kot so Minotaver, labirint, Lernajska Hidra – dekleta so kot eno telo s petimi glavami – in ples, ki ga simbolizira nogometna tekma, ki se je želijo udeležiti dekleta. /.../ Želela sem, da bi bili moji liki herojinje in njihov pogum je moral biti poplačan. Na koncu so morale zmagati na najbolj razburljiv možen način. Dekleta vidim kot nekakšno petglavo pošast, ki izgubi del sebe vsakič, ko katera od njih zapusti zgodbo, a zadnja glava vendarle pride na cilj. Prav zato, ker so se njene sestre ujele v zanko, se najmlajša Lale ubrani pred njihovo usodo. Ona je zgoščena verzija vsega, kar si želim biti sama. /.../ Mustang je divji konj, ki čudovito simbolizira mojih pet ognjevitih in neukrotljivih junakinj. Celo njihovi lasje spominjajo na konjsko grivo in v vasi delujejo kot čreda mustangov, ki si utira pot. Tudi zgodba se premika hitro, kot mustang, po katerem je dobila ime, galopira proti cilju, in ta energija je prisotna v samem srcu filma.«
- Deniz Gamze Ergüven

Nagrade
Nagrada Europa Cinemas Label – Štirinajst dni režiserjev, Cannes. Nagrada FIPRESCI za evropsko odkritje leta – evropske filmske nagrade. Nagrada občinstva za najboljši tujejezični film – Chicago. Nagrada C.I.C.A.E. – Hamburg. Najboljše igralke – Goa. Nagrada občinstva za najboljšo novo avtorico – AFI Fest, Los Angeles. Nagrada Freedom of Expression – National Board of Review, ZDA. Najboljši film, najboljša režiserka – Odesa. Najboljši prvenec – Philadelphia. Najboljši film, posebna omemba žirije v kategoriji najboljše igralke – Sakhalin. Najboljši film, najboljše igralke, nagrada občinstva za najboljši igrani film – Sarajevo. Nagrada občinstva – Sevilja. Najboljši scenarij – Stockholm. Najboljši film v kategoriji filmov z Balkana – Solun. Drugi najboljši film, najboljši novi režiser, nagrada občinstva, nagrada mladega občinstva, nagrada FIPRESCI – Valladolid. Nagrada Evropskega parlamenta LUX. LIFFe. Nominacija za oskarja za najboljši tujejezični film. Nominacija za zlati globus za najboljši tujejezični film.
https://www.youtube.com/watch?v=ABNB3zw5BAo
http://www.imdb.com/title/tt3966404/
http://cohenmedia.net/films/mustang

Sreda, 15.6. ob 20h
SONITA
Nemčija/Švica/Iran, 91', 2015
Podnapisi: srbski ali angleški
Režija: Rokhsareh Ghaem Maghami
Distribucija: Beldocs

Zgodba:
Sonita, osemnajstletna Afganistanka, je pred leti prebežala iz domovine in se nastanila v Iranu. Zdaj živi za glasbo, piše pesmi, rada bi se uveljavila kot raperska ustvarjalka. Ampak kako naj se uveljavi v družbi, v kateri ženskam ni dovoljeno peti? Nihče noče posneti njenih pesmi, ker se bojijo ukrepov iranske države. Povrh vsega je Sonita v Iranu nelegalno, in da je mera polna, ponjo iz Kabula pride mama, da jo odpelje domov in proda njenemu izbranemu možu. Sonita, ki naj bi jo starši »prodali« za devet tisoč dolarjev, se namerava upreti njihovi nameri. Po prvem objavljenem videospotu na YouTubu glas o njeni uporniški glasbi pride do ZDA, kjer bi Sonita morda lahko dobila štipendijo; a za štipendijo potrebuje vizo, za vizo pa potni list, zato se mora najprej vrniti v Afganistan …
»K pomoči Soniti me je spodbudil njen odziv na majhne dobronamerne geste, ki spominja na cvet. Če ji vsak dan daš malo vode, malo svetlobe, drobne stvari, ti bo poplačala z velikim cvetom. Tako pozitivna je.« (Rokhsareh Ghaem Maghami)
https://www.youtube.com/watch?v=B47MbpPuz7A
http://www.imdb.com/title/tt5278928/
http://www.wmm.com/sonita/

Četrtek, 16.6. ob 20h
ODPRTO MORJE
Fuocoammare
Gianfranco Rosi, Italija / Francija, 2016, DCP, 108', angleščina, italijanščina
Podnapisi: slovenski
Režija: Gianfranco Rosi
Distribucija: Demiurg

Zgodba:
Dvanajstletni Samuele živi na otoku sredi morja. Hodi v šolo in strelja s svojo fračo. Rad se igra na kopnem, čeprav vse okoli njega diši po morju ter šepeta o možeh, ženah in otrocih, ki plujejo po njem, da bi dosegli obalo njegovega otoka. To ni običajen otok. Lampedusa je simbolna meja Evrope, ki jo že dve desetletji prečka na tisoče migrantov v iskanju svobode. Otok površine dvajsetih kvadratnih kilometrov je sedemdeset navtičnih milj oddaljen od afriške in sto dvajset od sicilske obale. V zadnjih dvajsetih letih je na obalah Lampeduse pristalo prek štiristo tisoč migrantov. Ocenjujejo, da jih je petnajst tisoč izgubilo življenje med nevarno plovbo.
Večkrat nagrajeni dokumentarist Gianfranco Rosi je leto dni preživel na otoku Lampedusa, da bi begunsko krizo osvetlil iz nove perspektive, skozi oči majhne otoške skupnosti, in opozoril, da humanitarna katastrofa ni hipna medijska senzacija, pač pa za mnoge vsakdanja realnost in trajno spremenjen način življenja. Zlati medved za najboljši film letošnjega Berlinala.

O avtorju
Gianfranco Rosi se je rodil leta 1964 v Asmari, Eritreja. Po študiju v Italiji se je leta 1985 preselil v New York in kasneje diplomiral na filmski šoli Newyorške univerze. Popotovanje po Indiji je obrodilo režiserjev prvi dokumentarni film, Boatman (1993), prikazan na številnih mednarodnih festivalih, med drugim v Locarnu, Sundanceu in Torontu. Celovečerni dokumentarecBelow Sea Level (2008), posnet v kalifornijski puščavi, mu je ob številnih lovorikah in nominaciji Evropske filmske akademije za najboljši dokumentarni film leta 2009 prinesel nagrado orizzonti v Benetkah in veliko nagrado na festivalu dokumentarnega filma Cinéma du Réel. Za celovečerni dokumentarec El Sicario, soba 164 (El Sicario, Room 164, 2010), filmski intervju z nekdanjim poklicnim morilcem mehiškega kokainskega kartela, ki smo si ga lahko leta 2011 ogledali na Festivalu dokumentarnega filma v Ljubljani, je v Benetkah prejel nagrado Mednarodnega združenja filmskih kritikov FIPRESCI ter nagrado za najboljši film na festivalih DocLisboa in DocAviv. Rosijev naslednji film, Sveta obvoznica (Sacro GRA, 2013), je postal prvi dokumentarec v zgodovini beneškega festivala, ki mu je uspelo osvojiti zlatega leva. Februarja 2016 mu je film Odprto morje prinesel še zlatega medveda za najboljši film festivala v Berlinu.

Iz prve roke
»Lampeduso sem prvič obiskal jeseni leta 2014, da bi tam posnel desetminutni film, ki bi bil nato prikazan na mednarodnih festivalih. Želja producentov je bila ustvariti kratek, urgenten film, ki bi ponudil drugačno podobo Lampeduse leni in vase zazrti Evropi, katere predstava razraščajoče se migracijske krize je bila zbegana in popačena. Slednje je veljalo tudi zame. Lampedusa je že zdavnaj postala nejasno brenčanje glasov in podob s televizijskih zaslonov in šokantnih časopisnih naslovov, ki so govorili o smrti, stiski, nevarnosti, invazijah in ljudskih vstajah. Ko pa sem prispel na otok, me je tam pričakala povsem drugačna realnost od tiste iz medijev in političnih razprav. Spoznal sem, da tako kompleksnega sveta, kot je Lampedusa, ni mogoče stisniti v pičlih nekaj minut. Da bi ga lahko doumel, sem se moral vanj popolnoma in za daljši čas pogrezniti. Vedel sem, da ne bo lahko. Da moram najti način, kako prodreti v ta svet. Nato pa se je, kot se pri dokumentarnem filmu pogosto dogaja, pripetilo nepričakovano. Zaradi napada bronhitisa sem poiskal nujno pomoč v bolnišnici in tam spoznal dr. Pietra Bartola, edinega otoškega zdravnika, ki je v zadnjih tridesetih letih sprejel in pregledal sleherno skupino rešenih beguncev. On je tisti, ki odloča, kdo mora v bolnišnico, kdo v center za pridržanje tujcev in kdo je pokojen. /…/ Nekoč sem Pietra Bartola vprašal, zakaj je Lampedusa tako velikodušen kraj. Odgovoril mi je, da je to otok ribičev, in ribiči nikoli ne zavrnejo tistega, kar prihaja z morja. Morda je to lekcija, ki bi se je morali vsi naučiti. /…/ Moja odločitev, da se preselim na Lampeduso, je spremenila vse. V letu bivanja na otoku sem prestal dolgo zimo in obdobje ribolova ter nazadnje spoznal resnični ritem poplave migrantov. Preseči sem moral navado medijev, ki se zgrnejo na Lampeduso zgolj v kriznih trenutkih. Življenje tam me je naučilo, da je pojem krizne situacije povsem brez pomena. Tam je kriza vsakodnevna realnost. Vsak dan se nekaj zgodi. Da bi v polnosti doumel to tragedijo, moraš biti ne le blizu situaciji, pač pa v dolgotrajnem stiku z njo. Le tako sem se lahko naučil razumeti občutenje otočanov, ki tragedijo opazujejo že dve desetletji. /…/ Zgodbo te tragedije sem hotel povedati skozi oči otočanov, katerih pogled in posluh za stvari ter način življenja so se v zadnjih dvajsetih letih drastično spremenili. /…/ Upam, da bo ta film pripomogel k ozaveščenju, da umiranje ljudi, ki skušajo prečkati morje na begu pred tragedijo, preprosto ni sprejemljivo.«
- Gianfranco Rosi
https://www.youtube.com/watch?v=fj3ehy8QOsY
http://www.imdb.com/title/tt3652526/
https://www.facebook.com/Fuocoammare-2016-980933631975419/

Facebook dogodekhttps://www.facebook.com/events/1764156223830196/

Vabljeni!